Lisička je prav zvita zver,
pod skal’co ima svoj kvartir,
pa z repkom miglja,
pa s kremplji prasklja,
pa vpraša, če je lovec doma.

Oj, lovec pa na skal’c sedi,
nabito puško v rok’ drži,
pa čaka na njo,
da ustrelil jo bo,
če le prikazala se bo.

Lisička pa je zvita b’la,
pri drugi luknji ven je ušla,
pa v goro zbeži,
se sladko smeji,
pa jagrčku fig’ce moli.